Opis
Ključne temelje filmskega horrorja je postavil Kabinet dr. Caligarija, ki je s popačeno scenografijo in subjektivno psihologijo ustvaril vizualni jezik strahu. Ekspresionizem je strah razumel kot notranje stanje zavesti, ne zgolj zunanjega pošastnega sovražnika.
Ameriški studio Universal je v 30. letih ustvaril kanon z ikonami, kot sta Dracula in Frankenstein, kjer se horror povezuje z gotiko, moralnimi opozorili in znanstveno hybris.
Italijanski horror, zlasti giallo in nadnaravni horror, poudarja estetiko, telesnost in ritual. Filmi, kot je Suspiria, združujejo baročno vizualnost, okultizem in senzorični napad na gledalca.
Britanski horror pogosto črpa iz poganskih tradicij, ruralnih skupnosti in zgodovinskega spomina. The Wicker Man je paradigmski primer horrorja kot kulturnega konflikta med modernostjo in arhaičnim svetom.
Japonski horror temelji na duhovih (yūrei), prekletstvih in tehnologiji. Ringu združuje tradicionalni folklorni strah z moderno medijsko anksioznostjo.
Filmi, kot je Satan’s Slaves, združujejo kolonialno zgodovino, religijo in družinsko travmo ter predstavljajo horror kot moralno in duhovno razpadanje skupnosti.
Ameriški horror se razvija od klasičnih pošasti do psiholoških in družbenokritičnih filmov. The Shining uporablja prostor hotela kot metaforo razpada zavesti, medtem ko sodobni horror (t. i. elevated horror) strah povezuje z rasizmom, družinsko disfunkcijo in identiteto.
