Moderen in uspešen poslovnež mora dandanes v splošnih okvirih poznati celotno področje delovanja poslovne organizacije, kateri pripada. Velik del le-te zavzemajo tudi odločitve na področju davkov. Pametne, preudarne, hitre in koristne odločitve na poslovnem področju so lahko gonilna sila nekega poslovnega sistema. Pri tem ima poznavanje davčnih zakonitosti tako materialnih kot tudi procesnih eno od odločilnih vlog v boju s konkurenco na ekonomskem in finančnem trgu. Priročnik Davčni management, Kako zmanjšati davčno breme posega na vsa davčna področja davčnega sistema. Posebej je v priročniku poudarjen vidik mednarodnega obdavčevanja in digitalne ekonomije. Dodana vrednost priročnika je v tako imenovani “davčni matematiki”, kjer z dejanskimi primeri izračunov davčnega bremena pojasnimo dokaj zapletene davčne institute. Priročnik je uporaben tako strokovni javnosti kot tudi vsem ostalim, ki se tako ali drugače srečujejo z davki in problematiko obdavčevanja.

MEDNARODNO KORPORACIJSKO OBDAVČENJE

Skupni trg EU je eden od najpomembnejših vidikov delovanja EU. Oblikovanje skupnega trga vsebuje tudi odpravo ovir, ki še vedno onemogočajo prost pretok blaga in storitev. Države članice so se v Lizbonski strategiji dogovorile za dosego cilja, da naj bi Evropa do leta 2020 bila najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. Eden od teh ciljev je tudi ureditev davčnega sistema EU. Urejanje davkov je v EU prepuščeno državam članicam, skupna so samo davčna načela. Avtonomija držav članic na področju davkov ima za posledico 27 različnih davčnih sistemov. Harmonizacija posrednega obdavčevanja je le del tega procesa, ki se zrcali v harmonizaciji DDV oziroma sprejetju šeste direktive DDV leta 1977, medtem ko harmonizacija neposrednega obdavčenja napreduje bistveno počasneje. Značilnosti obdavčenja korporacij v EU je izrazita davčna konkurenca s številnimi negativnimi vplivi na učinkovitost delovanja podjetij in na evropsko gospodarstvo.  Države članice se vse bolj zavedajo teh negativnih smernic, zato si prizadevajo narediti korake v smeri harmonizacije neposrednega obdavčenja podjetij na notranjem trgu EU.

Pojem banka sega že globoko v zgodovino človeštva, njen razvoj je vezan na razvoj menjave dobrin. Poslovne banke so v rastočih gospodarstvih običajno najpomembnejši finančni posredniki, ki na eni strani zbirajo prosta denarna sredstva, na drugi pa navedena sredstva nalagajo deficitarnim gospodarskim celicam tako, da jim spreminjajo ročnost, obseg in tveganje. Organizacijska struktura banke je predvsem odvisna od velikosti, vrste ponujenih storitev ter pravnih omejitev v posamezni državi. Denarni posli, s katerimi se ukvarjajo banke, so zelo različni glede na obliko in vrsto, poleg tega pa so ti posli številni, zato njihova nesistematična obravnava ne bi dala popolnega pregleda poslovne strukture banke. Upravljanje s tveganji je eden izmed ključnih elementov za uspešno poslovanje banke, saj je banka po naravi poslovanja »proizvajalec tveganj«. Tveganje lahko opredelimo kot razmere, v katerih obstaja negotovost prihodnjih dogodkov. Plačilni sistem je sistem, ki ureja plačevanje znotraj posamezne države in plačevanje preko njenih meja.

ZAVAROVALNE STORITVE

Zavarovalništvo je ena od razvijajočih se in rastočih gospodarskih panog. Z zgodovinskega vidika lahko govorimo o nekaj stoletni zavarovalniški tradiciji na Slovenskem. Pomen zavarovalništva se z razvojem gospodarstva povečuje, saj se z naraščanjem materialnega bogastva družbe veča tudi potreba po zagotavljanju gospodarske varnosti, kar strnemo v storitveno in tržno funkcijo zavarovanja, ko zavarovanje z izravnavanjem nevarnosti zagotavlja gospodarsko varnost.

Osnovne prvine zavarovalne storitve so bistvene tako za zavarovalnico kot tudi za zavarovalca. Zavarovalnica bo povrnila nastalo škode le, če se bo zgodila na predmetu zavarovanja, v času trajanja zavarovalnega kritja, zaradi zavarovane nevarnosti, škodni dogodek pa bo bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov, zato sodi zavarovalna pogodba med tvegane pogodbe. Zavarovanje praktično pomeni skupno nošenje nevarnosti v okviru posameznih nevarnostnih skupin (zavarovalnih vrst), katerim so izpostavljeni posamezni gospodarski subjekti in posamezniki oziroma njihovo imetje.

Osnovne prvine zavarovalne storitve so bistvene tako za zavarovalnico kot tudi za zavarovalca. Zavarovalnica bo povrnila nastalo škode le, če se bo zgodila na predmetu zavarovanja, v času trajanja zavarovalnega kritja, zaradi zavarovane nevarnosti, škodni dogodek pa bo bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov, zato sodi zavarovalna pogodba med tvegane pogodbe. Zavarovanje praktično pomeni skupno nošenje nevarnosti v okviru posameznih nevarnostnih skupin (zavarovalnih vrst), katerim so izpostavljeni posamezni gospodarski subjekti in posamezniki oziroma njihovo imetje.