UPRAVLJANJE ZASEBNEGA SEKTORJA
Redkost dobrin nas sili v njihovo čim učinkovitejšo izrabo – v gospodarjenje. Ker so dobrine redke, se moramo odločati in izbrati med več možnostmi – alternativami. Ko se odločimo in izberemo eno, se s tem odrečemo koristim drugih alternativ. Korist zavržene alternative imenujemo oportunitetni strošek. Nujnost gospodarjenja narekuje nujnost odločanja. Odločanje pa je proces, v katerem se na podlagi zbiranja in vrednotenja informacij o povpraševanju po proizvodih, razpoložljivih inputih in tehnologijah odločamo o outputu, ne glede na to, ali govorimo o podjetju, neprofitni organizaciji ali državi. Odločitveni proces poteka v petih fazah – ugotavljanje alternativ, določanje možnih izidov, oblikovanje kriterijev za izbor, ugotavljanje verjetnosti izida posamezne alternative in izbor alternative. Ideje posameznikov o možnostih učinkovitejšega kombiniranja proizvodnih tvorcev, kot to počno konkurenti, lahko pripeljejo do ustanovitve podjetja. Na nastanek podjetja in internaliziranje aktivnosti s trga v podjetje vplivajo transakcijski stroški, ki skupaj s stroški internaliziranih prvin določajo optimalno velikost podjetja. Na porajanje inovacij in nastanek podjetja oziroma podjetniški proces vplivajo osebni, sociološki in drugi okoljski dejavniki. Ker pa vseh dobrin ne moremo pravično porazdeliti samo s pomočjo tržnega mehanizma, govorimo tudi o drugih vrstah organizacij, ki jih delimo na profitne in neprofitne ali še na javne, napol javne in zasebne.